9. maj 2013

Sardinija brin, rožmarin, plutovina in glicinije

Po tritedenskem deževju, ki ga je bila deležna Sardinija v aprilu, se je prava pomlad začela pravzaprav maja, ko je vse naokrog zadišalo po cveticah in ko so iz svojih duplin prilezli tudi tisti najbolj premraženi. Obala se še ni čisto razživela, redki so svoje nožice namočili v modrino in prav to je bil tisti čar, ki naju je zadrževal s knjigo v roki v objemu šumenja morja. In če bi delala listo tistih, ki te prevzamejo že ob prvem trenutku, bi si sledile takole

Is Aruttas (nahaja se na polotoku Sinis, drobni beli kamenjčki, turkizno morje, vse naokrog pa travniško cvetje z rožmarinom),

Spiaggia di Scivu (se kar navoziš, da jo osvojiš, a je vredno vsakega kilometra; peščene sipine, razbohotena širina plaže, popoln mir),

peš pot od Torre di Chia proti zahodu (plaža pri plaži na nekaj kilometrski obali, peš pot speljana tik ob obali z bujno vegetacijo, kjer prevladuje brin).


Da pridobijo plutovino, "olupijo" deblo drevesa, kar sami rasti dreves
ne škoduje.


Pravijo, da nisi okusil prave Sardinije, če se v Seneghe ne ustaviš na
pokušini olivnega olja in govejih filejev (bue rosso). Drugo sva izpustila,
nagrajenega olivca Oleificio Sociale Cooperativo di Seneghe pa še
vedno mljackava ob slovenski različici pane carasau.


Biti s popolno knjigo v popolni naravi... (Is Aruttas)


8. maj 2013

7. maj 2013

Sardinija odtenki peščene

Pane carasau ali carta da musica hranoljubce pričaka pri skoraj
vsakem obroku. Ko ga začinijo še z olivnim oljem in soljo, se
nam sline cedijo ob pane guttiau.


Vsaka sardinijska plaža je svet zase. Če se prva bohoti v svetlo rjavi, je le
nekaj kilometrov proč prevladujoča sivkasta. V zgodnjih spomladanskih
mesecih so večinoma še osamljene, prepustijo se jim le kakšni sprehajalci,
kitearji ali surfači. Pa cvetlice.






Ali ste vedeli, da je rožnata barva plamencev odvisna od količine
zaužitih rakov, s katerimi se prehranjujejo?!

6. maj 2013

22. apr. 2013

20. apr. 2013

Domače coprarije

15. apr. 2013

Rastlinja porodnišnica doma

Ne maramo plastike, a včasih pride prav.




11. apr. 2013

Otok Gili Meno

Gili Meno je najmanjši izmed treh otokov, saj meri v dolžino dva kilometra, v širino pa enega. Očaral nas je s svojo mirnostjo. Daleč naokoli se sliši le šumenje morja, ptice in pozivi z minareta. Če je Bali večinoma hindujski, so otoki Gili izrazito islamistični, kar se opazi tudi pri težaških opravilih. Medtem, ko sta se gospoda dobro uro namakala v osenčenem delu svojega čolna, so gospe, najstarejša jih je prav gotovo imela čez 60, z bremeni na glavah raztovarjale čoln.

Na pot proti domu sta nas pospremila razburkano morje z visokimi valovi in odpoved motorja čolna. Tudi ocean ni želel, da odidemo.







10. apr. 2013

Otok Gili Air

Pred leti sem od staršev dobila knjižico Lonely planet's Best in travel. Nanjo sem že malo pozabila, ko jo pred dnevi vzamem zopet v roke in v njej najdem Gilije (gili pomeni otok). Trije otoki Gili - Air, Meno in Trawangan, so približno dve uri vožnje s speedboatom oddaljeni od Balija. V zadnjih letih se je število ponudnikov prevoza drastično povečalo, no nam je najbolj ustrezal tisti, ki nas je pripeljal naravnost na otoke in tako ni bilo potrebno prestopati na Lomboku.

Idilična podoba tropov z belo mivko, palmami in turkiznim morjem. Za razliko od Balija in Lomboka, ki sta vulkanskega izvora, so otoki Gili koralnega. Pravi raj za potapljače in tiste s šnorklji. In na njih ni drugih prevoznih sredstev, kot so konji in kolesa.

Oceans 5 poleg najboljšega potapljaškega
centra nudi tudi krasna prenočišča z 

odličnimi pogajalskimi cenami.