Ko sem poizvedovala o šoli, sem dobila prijazno sporočilo, da vsak popoldan med ponedeljkom in petkom zunanjim obiskovalcem omogočajo ogled šole in da smo več kot dobrodošli. Ne vem čigavo navdušenje je bilo večje, otrok ali mame. In tako smo se odpeljali pogledati to čudo.
Arhitektura je resnično neverjetna. Območje šole je prepredeno z bambusovimi stavbami, zgradili so mogočni bambusov most, ki povezuje levi in desni breg reke, gojijo svoje sadje, zelenjavo, začimbe, varujejo nekaj vrst ogroženih ptic, stremijo za čim večjo samozadostnostjo, otroke usmerjajo v sožitje z lokalno skupnostjo. Otroci, ki smo jih videli pri dejavnostih, so delovali izjemno zadovoljni, samozavestni, vedoželjni, prijazni.
Vse lepo in prav, a pri ogledu, ki ga je vodil govorniško podmazani New Yorčan, mi nekaj ni dišalo. Nekaj me je motilo. Poudarjajo meditativne tehnike, jogo, duhovnost, pokažejo nam prostor za meditacijo, ki je namenjen vsem prebivalcem šole. Nedaleč stran stoji "mošnjiček" z donacijami. In na njem začrtani zneski s ciljem. Milijon dolarjev. Šola naj bi gostovala vsaj 20% lokalnih otrok, videli smo dve deklici indonezijskega porekla. Slišali smo, da se veliko staršev odloča za zgraditev svoje male hiške v bližini šole, da lahko otroke spremljajo na poti na drugi konec sveta. Hiške so pravzaprav hiše, vredne tudi milijon dolarjev. Letna šolnina za prvi razred osnovne šole znaša slabih 12.000 dolarjev. K vragu spiritualnost.
Na majhnem prostoru v Tabananu, objetem z zaščitnimi mrežami, se nahaja park metuljev. Pestra botanika, bližnja srečanja s hrošči, paličnjaki, bogomoljkami in nenazadnje metulji. Jajčeca, ki so metulji pridno odlagali na naša oblačila, smo previdno postavili v metuljo porodnišnico, iz kokonov pa se je že videlo, da se nekomu mudi na svet.
 |
| Na svet bodo pokukali mali metuljčki. |
