Ko sem si pred leti prvič v Kinoteki pogledala Zadnji tango v Parizu (Ultimo tango a Parigi, Last tango in Paris), se mi je zdel režiser Bernardo Bertolucci za tisti čas (1972) precej pogumen, kljub premiku v prikazovanju kontroverznih vsebin, ki so ga sedemdeseta prinesla. Pred nekaj dnevi me je na mizi pričakalo Carstvo čutil (Ai no corrida, Empire of the Senses, L'empire des sens). Japonski film iz leta 1976, ki so ga po mojih informacijah vrteli v bivši Slogi, sedanjem kinu Dvor in film, ki je bil v mnogo državah cenzuriran in smatran kot čista pornografija. Strastno razmerje, seksualna obsesija, je prikazana izredno spretno, brez nepotrebnih olepšav, polna ljubezni. Smo se že kdaj vprašali, kam lahko pripelje popolna zasvojenost med dvema ljubimcema, ki si postaneta tako vdana, da je ločitev nemogoča? Ljubezenska zgodba, ki ne pozna vrnitve nazaj. Film je posnet po resničnih dogodkih iz leta 1936. 5 od 5!
Kichizo Sadi: "A girl like you can stab a man's heart without a knife, huh?"
"Sada Kichi futari kiri" ("Sada and Kichi, just two of us together")