Delovni

Pustili so mu rasti

in zato je tako čudovit...

Med podeželjem in mestom

Karstia VERY WELL

Za nas Brin

Sardinija so brbončice pele

Hotelov se običajno izogibamo, bližje so nam guesthouse-i, b&b in agroturizmi, kjer je to pač mogoče. No in Sardinija ima slednjih malo morje. Večina jih poleg prenočišč ponuja tudi half-board - zajtrk in večerjo, kjer postrežejo z olivnim oljem, sirom, zelenjavo, kruhom in vinom lastne pridelave.

Na južnem delu otoka sva blizu Pule prenočila pri Italijanki, ki je eden najprijetejših ljudi, kar sem jih srečala v življenju. Polna energije, izredno prijazna, ustrežljiva, natančna, športnica in naravoljubka po duši (obožuje surfanje in gorsko kolesarjenje, sama je izdelala kar nekaj gorsko-kolesarksih tras). V svojem b&b Fiore nudi simpatična prenočišča z odličnim zajtrkom in kupom nasvetov, kje se dobro je in kaj je "nujno". S ponosom razkaže tudi vrt, kjer se skriva drevo makadamije, pa pomarančevci in limonovci.

V provinci Oristano naju je prepričal agroturizem L'Orto. Ob takšnih večerjah, kot so jih pripravili tukaj, se nama je samo sanjalo, tudi samo posestvo in prenočišča so na vrhunskem nivoju. Ko se vrneva na Sardinijo, nama L'Orto zagotovo ne uide.

In nenazadnje še skok na vzhodni del otoka, kjer je v okrilju gora med oljkami in trto pozicioniran agroturizem Guthiddai. Razgled je resnično dih jemajoč, hrana in prenočišča dokaj povprečna. Velika prednost agroturizma je pestrost bližnje okolice (kanjon Gola Su Gorropu, vzhodna obala z Golfo di Orosei, jama Grotta di Ispinigoli, Tomba dei Giganti S'Ena, ogromno plezališč).

Agroturizem Guthiddai

Tomba dei Giganti S'Ena

Gola Su Gorropu, znan tudi po 400m plezalni
steni Hotel Supramonte, ocenjen z 8b, uf.

Pravi naslov te fotke je: ko se po plezariji napokaš do amena.
Najboljša morska restavracija daleč naokoli: Il Pescatore v Cala Gonone,
ki je zelo cenjena tudi pri lokalnem prebivalstvu.

B&b Fiore

Agroturizem L'Orto

Sardinija brin, rožmarin, plutovina in glicinije

Po tritedenskem deževju, ki ga je bila deležna Sardinija v aprilu, se je prava pomlad začela pravzaprav maja, ko je vse naokrog zadišalo po cveticah in ko so iz svojih duplin prilezli tudi tisti najbolj premraženi. Obala se še ni čisto razživela, redki so svoje nožice namočili v modrino in prav to je bil tisti čar, ki naju je zadrževal s knjigo v roki v objemu šumenja morja. In če bi delala listo tistih, ki te prevzamejo že ob prvem trenutku, bi si sledile takole

Is Aruttas (nahaja se na polotoku Sinis, drobni beli kamenjčki, turkizno morje, vse naokrog pa travniško cvetje z rožmarinom),

Spiaggia di Scivu (se kar navoziš, da jo osvojiš, a je vredno vsakega kilometra; peščene sipine, razbohotena širina plaže, popoln mir),

peš pot od Torre di Chia proti zahodu (plaža pri plaži na nekaj kilometrski obali, peš pot speljana tik ob obali z bujno vegetacijo, kjer prevladuje brin).

Da pridobijo plutovino, "olupijo" deblo drevesa, kar sami rasti dreves
ne škoduje.

Pravijo, da nisi okusil prave Sardinije, če se v Seneghe ne ustaviš na
pokušini olivnega olja in govejih filejev (bue rosso). Drugo sva izpustila,
nagrajenega olivca Oleificio Sociale Cooperativo di Seneghe pa še
vedno mljackava ob slovenski različici pane carasau.

Biti s popolno knjigo v popolni naravi... (Is Aruttas)

Sardinija prepuščena nebu

Sardinija odtenki peščene

Pane carasau ali carta da musica hranoljubce pričaka pri skoraj
vsakem obroku. Ko ga začinijo še z olivnim oljem in soljo, se
nam sline cedijo ob pane guttiau.

Vsaka sardinijska plaža je svet zase. Če se prva bohoti v svetlo rjavi, je le
nekaj kilometrov proč prevladujoča sivkasta. V zgodnjih spomladanskih
mesecih so večinoma še osamljene, prepustijo se jim le kakšni sprehajalci,
kitearji ali surfači. Pa cvetlice.

Ali ste vedeli, da je rožnata barva plamencev odvisna od količine
zaužitih rakov, s katerimi se prehranjujejo?!

Kdo kraljuje na Sardiniji