Sardinija brin, rožmarin, plutovina in glicinije

Po tritedenskem deževju, ki ga je bila deležna Sardinija v aprilu, se je prava pomlad začela pravzaprav maja, ko je vse naokrog zadišalo po cveticah in ko so iz svojih duplin prilezli tudi tisti najbolj premraženi. Obala se še ni čisto razživela, redki so svoje nožice namočili v modrino in prav to je bil tisti čar, ki naju je zadrževal s knjigo v roki v objemu šumenja morja. In če bi delala listo tistih, ki te prevzamejo že ob prvem trenutku, bi si sledile takole

Is Aruttas (nahaja se na polotoku Sinis, drobni beli kamenjčki, turkizno morje, vse naokrog pa travniško cvetje z rožmarinom),

Spiaggia di Scivu (se kar navoziš, da jo osvojiš, a je vredno vsakega kilometra; peščene sipine, razbohotena širina plaže, popoln mir),

peš pot od Torre di Chia proti zahodu (plaža pri plaži na nekaj kilometrski obali, peš pot speljana tik ob obali z bujno vegetacijo, kjer prevladuje brin).

Da pridobijo plutovino, "olupijo" deblo drevesa, kar sami rasti dreves
ne škoduje.

Pravijo, da nisi okusil prave Sardinije, če se v Seneghe ne ustaviš na
pokušini olivnega olja in govejih filejev (bue rosso). Drugo sva izpustila,
nagrajenega olivca Oleificio Sociale Cooperativo di Seneghe pa še
vedno mljackava ob slovenski različici pane carasau.

Biti s popolno knjigo v popolni naravi... (Is Aruttas)